home > l'attivitŕ > Il Portale > 2007 > Poloska Jama

POLOSKA JAMA

 
 pubblicato su " PROGRESSIONE N 54 " anno 2007

Leta 2007 smo jamarji iz Tolmina prečili Pološko jamo. Kot gosta sta se nam pridružila tudi dva jamarja z Italije. Letos januarja sem se zopet srečal z enim od obeh italijanskim jamarjev. To je bil Louis iz Trsta. Povedal mi je, da je Pološka jama nanj naredila velik vtis in mi predlagal, da bi jo kot domačin predstavil italijanski javnosti v reviji Progressione. Poudarek in glavna zanimivost pa naj bi bil opis prodiranja ter raziskovanja od spodaj navzgor. Dolgotrajnega dela iskanja podatkov o jami sem se lotil z velikim veseljem, še posebno zato, ker je zadeva že nekoliko časovno oddaljena in potrebna še večjih iskalnih naprezanj in presenečenj. Tu je nekaj podatkov.

Za skriti vhod pod goro Osojnico v dolini Tolminke so pred letom 1900 vedeli le pastirji z blijžnih planin in tudi lovci. Položaj vhoda je prišel na uho tudi takratnim tolminskim veljakom. Kot domoljube jih je posebno zanimala skrivnost pod goro v njihovi bližini. Zato so v letu 1924, Podšolar, Fili in Teodor Tuta seznanili tolminske jamarje, člane kluba Krpelj z jamo. Tolminski veljaki so svetovali Krpljevcem naj za položaj vhoda povprašajo pastirje na pl. Polog. Ker jamarji čez dan niso imeli časa je akcija stekla ponoči. Iz Zatolmina so se v dolino Polog odpravili peš. Do vhoda v jamo jih je spremljal mlad pastir, ki se je takoj vrnil v dolino. Vodja Krpljevcev inž. Franc Štrukelj opisuje jamo z besedami: »Z občutki, da imamo nad seboj 600 m skalnih plasti in da se pase nad nami čreda iz planine Lašca, uživamo tem bolj duševno in telesno v spoznanju, kako majhni smo proti naravi, ki je nikdar popolnoma ne doumemo«. Krpljevci so jamo obiskali 3 krat in jo sproti risali. Ugotovili so, da se jama vzpenja. Za potočke v jami so predvidevali na povezavo z izviri Tolminke, kar je sedaj dokazano. Značaj jame so opisali kot podorni in tektonski, zraven tega pa so odkrili še drugi spodnji vhod. Kasneje je bila jama opisana v knjigi Duemila Grotte (E. Boegan, L.V. Bertarelli), z imenom Grotta di Pologar. V knjigi je omenjena višinska razlika +20 m in dolžina 590 m ter datum meritve 23.3.1924.

Po tem datumu dolgo ni podatkov o obisku jamarjev. Med vojnama je jama služila kot skrivališče in so jo zato obiskovali vojaki in nekateri domačini. Eni izmed takih radovednežev so bili Gugala, Gerželj Marijan in Šavli Mitja, ki so se leta 1962 večkrat podali v jamo. Nekdo izmed njih naj bi menda o jami povedal tudi idrijskemu jamarju Ivanu Kenda, ki je takrat študiral na učiteljišču v Tolminu. Ivan je na začetku leta 1964 skoraj bos in brez opreme raziskoval jamo. Kmalu so se mu pridružili še kolegi jamarji z Idrije in Postojne. Po prvi enotedenski akciji in izmeri vseh rovov je dolžina narasla na 3000 m. S tem se je začelo pravo raziskovanje Pološke jame. Jama je na vsaki akciji pridobila na dolžini. Kmalu so začeli prihajati člani klubov: IZRK (Inštituta za raziskovanje krasa), Ljubljana Matice, JK Želežničarja, Kozine, Domžal, Ribnice, Sežane ter pripadniki JLA in PD Tolmin. Kot gostje so se tabora v letu 1966 udeležili tudi angleški jamarji in jamarka iz Avstrije. Značilen za te prve akcije je bil velik zanos in ambicijoznost. Odločnost akcijam je botrovalo dejstvo, da se je po odpravi l. (1961,1964) v 285 m globoko Triglavsko brezno spet odkrilo dolg skrivnosten splet rovov v Julijskih Alpah. Prav za Julijske Alpe so nekateri strokovnjaki menili, da ni možnosti odkritji večjih horizontalnih objektov. Prav Pološka jama pa je to teorijo obrnila na glavo in narekovala potrebo po večjih odpravah. Do leta 1967 je bilo v Pološki jami raziskanih in izmerjenih 5200 m rovov z višinsko razliko 225 m. Geološko so prve ugotovitve pokazale, da se je Pološki jamski sistem razvil v dveh nivojih. Prvi vhodni del je večinoma suh, spodnji del pa zaznamujejo številni pritoki vode. Značilnost obeh delov so nekateri eliptični rovi in tudi mnogi prelomi. Raziskovalci so že takrat predvidevali odkritje tretjega in višjega nivoja jame, ki bi logično povezoval ostala dva dela sistema. Glavni razlagalec teorij in vnet opisovalec raziskovanj jame v tem času je bil Dr. Peter Habič.

Leta 1968 je društvo za raziskovanje jam Slovenije v sodelovanju z Inštitutom za raziskovanje krasa, organiziralo veliko odpravo v Pološko jamo. Na odpravi je sodelovalo 38 jamarjev. Gostje so bili tudi tokrat angleški jamarji in trije italijanski jamarji. Žal je vreme prekrižalo načrte. Z barvanjem vode je bila dokazana povezava med izviri v jami in zunanjimi izviri Tolminke.

V letu 1969 pa so jamarji našli v spodnjem delu nov vodni rov v stopnjah z slapovi in brzicami po katerih niso prišli do konca. Ti deli so se kasneje pokazali za izredno nevarne ob nenadnih spremembah vremena.

Tako je v letu 1970 postala Pološka jama ena najperspektivnejših in še ne preiskanih slovenskih jam. Zaradi tega je društvo za raziskovanje jam Slovenije s podporo republike in z sodelovanjem Inštituta za raziskovanje krasa Slovenije, nameravalo organizirati še eno večjo raziskovalno odpravo v jamo. Glavni namen naj bi bil priti jami do konca in izmeriti vse rove.Tabor odprave je bil pri pastirjih na pl. Polog. Tako se je avgusta leta 1970 zbralo 21 jamarjev. Celotna odprava je bila dobro organizirana. Razdeljena je bila na 5 delovnih skupin z točno določenimi nalogami. Te pa so bile: meritve, transport opreme, raziskovalna naloga je pripadala najbolj izurjenim jamarjem, fotografija ter proučevanje živalstva in klimatskih razmer. V podporo temu so jamarji do Spodnje kuhinje kjer je bil prostor za bivakiranje, napeljali tudi telefonsko žico. V 12 urah je skupina najbolje izurjenih jamarjev tako imenovanih »špičakov« prišla do neprehodnih z vodo zalitih ožin v najnižjih delih Pološke jame. Jamo so poglobili za 75 m. Celotna globina je znašala okoli 300 m. Upanje za prodor v še nižje dele je splahnelo. Prav tedaj ob zaključku odprave pa je prišlo do presenečenja. Namreč dva člana merilne skupine sta v zgornjem delu jame (Zg. dvorana) naletela na močan prepih, ki je prihajal z podora. Prekopala sta podor in eden izmed obeh je prišel v še neodkrite dele. Po njem je ožina dobila ime Johnova preša.

Po tem odkritju se je začelo zanimivo in naporno prodiranje po jami navzgor. Že na prvi naslednji akciji so jamarji prišli 144 m višje pod goro. Celotna višinska razlika pa je in z tem

narasla na 402 m. V tistem času je bil to velik dosežek in s tem nov jugoslovanski globinski rekord. Do tedaj je ta lovorika pripadala Žankani jami v Istri z 361 m globine.

Posebnost nadaljevanja jame so bile večje poševno nagnjene dvorane. Tipični primer tega je Velika dvorana izoblikovana ob strmi drsni ploskvi. Na vrhu takih dvoran pa so bili navadno podori, katere so zelo spretno premagovali člani JK Ljubljana-matica. Konec zelo uspešnega leta1970 je bilo v jami izmerjena višinska razlika 465 m, dolžina vseh rovov pa je bila 8020 m.

V letu 1971 je v zgornjem delu jame prevzel pobudo odprav jamarski klub Ljubljana matica pod vodstvom Primoža Krivica. Raziskave pa so bile usmerjene na dva konca. Prvi je bil naskok nad Divjo dvorano in križišče za rove, ki se obrnejo navzdol in so vodo aktivni. Tu je bila odkrita zanimiva erozijska drsala imenovana Trobenta. Na drugo stran od Divje dvorane navzgor pa se je začelo plezanje 73 m visokega kamina Nebotičnika. Po preplezanem kaminu so meritve pokazale višinsko razliko 514 m od najnižjih delov jame in skupno dolžino 9570 m. Intenzivnost raziskav ljubljanskih jamarjev je sredi poletja doživela vrhunec. Od Nebotičnika navzgor so preplezali nekaj navpičnih kaminov visokih do 20 m in ob velikih naporih dosegli poševni in strmi rov imenovan Domine. Ob vnovičnem napredovanju so občutili, da površje oziroma drugi izhod ni več daleč. V to jih je prepričal zelo močan in topel prepih, nedvomno pa površinske živalice. Najvišji točki raziskav so dali ime Biološki rov. Z 674 m je bila dosežena posebna zmaga saj se je tu pot končala, veter pa je izginjal v neprehodnem podoru. Za povezavo s površjem in končnim uspehom je bilo bolj smiselno kopanje z površja. Jamarjem je to uspelo šele v juniju leta 1974, da so z okolice pl. Lašce prekopali zanimivo luknjo in jo povezali z Pološko jamo. Tako je danes Pološka jama dolga 10800 m z višinsko razliko 704 m.

Ob tem moram omeniti, da so v 80-letih jamo pogosto obiskovali Poljski jamarji pod vodstvom Zdzislawa Loreka. Njihova zasluga je odkritje Poljskih delov za Tiho dvorano. Značilnost Poljskih delov je nevarnost podorov zaradi naloženega materiala. Rovi so tudi zelo ozki. Tu velja omeniti tudi okoli 100m visok kamin, ki so ga preplezali Poljaki in ima zelo pomenljivo ime za takratni čas-kamin Solidarnosti.

V neposredni soseščini spleta poznamo nekaj jam in brezen, ki bi potencialno lahko bili deli Pološke jame. Možnosti nadaljevanj pa obstajajo tudi v sami jami.

Dne 12. aprila 1998 je bližnjo okolico in jamo stresel močan potres, ki pa v jami na srečo ni pustil bistvenih posledic.

Na kratko moram omeniti še živalski svet, ki je v jami zelo pester. Tu najdemo jamsko stonogo (Meganopodium bohiniensus) prvič opisano prav v Pološki jami.

Za konec naj napišem besede Petra Habiča o raziskovalcih in Pološki jami. »Pri odkrivanju Pološke jame so sodelovali jamarji iz številnih slovenskih klubov in vsak je po svoje prispeval k novim odkritjem. Res je, da so bili nekateri posebej prizadevni in vztrajni toda kljub temu je Pološka jama ostala simbol skupnega dela slovenskih jamarjev. Hkrati pa je Pološka jama lep primer, kako se z vztrajnim delom in sistematičnim raziskovanjem lahko dosežejo izredni uspehi.«

 

 

 

DEJAN RISTIĆ, JAMARSKA SEKCIJA PD TOLMIN 21.3.2008.